Blog

Blog

Moja izkušnja s klopnim meningitisom

Nekatere naše stranke so tako pogumne, vztrajne in unikatne, da jih prosimo za zgodbo. Ena izmed takšnih junakinj je naša Irena, ki je trmasto vztrajala pri gibanju in ugnala posledice, ki jih je zadejal ugriz klopa. Njena navdihujoča zgodba nam je vsem lahko v poduk, da se z voljo, pravo motivacijo in disciplino nikoli ne obupa. Ireni se iskreno zahvaljujemo za izpoved.

“Prvi znaki klopnega meningoencefalitisa so se začeli kazati že po dobrem tednu dni po ugrizu klopa. Prehodnemu glavobolu je sledilo slabo počutje in bolečine v mišicah. Po enem tednu brez znakov bolezni se je pojavila vročina, slabo počutje in tresavica. Bolezen so potrdili na Infekcijski kliniki in me sprejeli v oskrbo. Kmalu so se pojavile motnje zavesti in nekaj dni sem preživela v intenzivni oskrbi. Ko sem se zavedla, se je izkazalo, da je poleg splošne mišične oslabelosti, leva stran mojega telesa hroma. Okrevanje je bilo počasno in zelo stresno, saj pri tej bolezni ni mogoče napovedati v kakšni meri se bo stanje popravilo. Ker po enem mesecu v bolnišnici še nisem bila sposobna skrbeti zase, sem rehabilitacijo nadaljevala v URI Soča. Po dveh mesecih rehabilitaciji sem se že lahko sama oblekla, hodila s pomočjo hodulje na kratke razdalje, vendar sem bila še vedno zelo odvisna od moževe pomoči .

Prej navajena na aktivno življenje, sem težko prenašala nove omejitve in odvisnost od tuje pomoči, zato sem iskala načine kako čimbolj okrepiti in aktivirati oslabljene mišice. V eni izmed revij sem prebrala, da se v v studiu Peti element ukvarjajo tudi s postrehabilitacijsko individualno vadbo. Priporočilo prijateljice me je prepričalo, da sem obiskala Špelo in začela z individualno intenzivno vadbo. Špela je pri vadbi intenzivno zaposlila ne le moje mišice ampak tudi moje možgane. Naučila sem se opazovati in nadzorovati svoje gibanje, predvsem pa sva vsakič premikali meje mojih zmogljivosti.

V varnem okolju in z obilico vzpodbude sem na svoje veliko zadovoljstvo zelo hitro napredovala. Po 3 mesecih individualnega dela lahko sedaj samostojno hodim, opravljam vsakodnevna opravila, vozim in celo sodelujem na skupinski vadbi pilatesa. Med celotnim okrevanjem sem na lastni koži izkusila, da je za okrevanje po taki bolezni potrebno veliko dela, vztrajnosti in potrpljenja.”

Irena

Porodna zgodba

“Bil je 14.3. 2014 petek dopoldne, točno dva dni pred napovedanim rokom poroda… Zjutraj se zbudim brez občutka, da bom v popoldanskih urah že drvela v porodnišnico… Ko sem se zjutraj zbudila sem opravila še par pilates vaj, ki smo jih redno izvajali na pilates urah v studiu Peti element. Okoli 1 ure popoldne sem si privoščila kratek počitek – sproščanje, da bi se čimbolje »psihično« pripravila na prihajajoči porod.

Med sproščanjem začutim prvi popadek, zato postanem pozorna. Čez pol ure pride drugi popadek, nato se naslednji popadek že čez 10 minut. Sama pri sebi si rečem ah to še ni nič resnega medtem ko naslednje dva popadka ponovita že na 10 minut. Takrat pa sem vedela, da gre za res, zato pokličem svojega partnerja, da naj pohiti iz službe, da v kolikor se bodo popadki še stopnjevali greva v porodnišnico. In glej ga zlomka popadki so se v roku pol ure že nadaljevali na rednih 6 minut. Takrat sva hitro v avto pobasala kovček, ki sem ga imela pripravljenega že dobre tri tedne. V sprejemnico sva prispela okoli 17:00 ure, ko so me pregledali so videli, da sem bila odprta že 4 cm!

Hitro so me napotili dalje, da se pripravim za v porodno sobo, kjer so popadki postali že zelo močni. V porodno sobo sem prišla nekje okoli 18.00 ure. Ves čas sem predihavala popadke, kot smo se učili tudi v pilates centru. Čeprav so bili popadki zelo močni, je pravo predihavanje vsaj malo oblažilo bolečino in pomagalo, da sem prestala vsak močnejši popadek, ki je sledil. Sledil je ključni trenutek, ko je bilo potrebno iztistniti otročka. Po nekaj iztisih sem čutila nepopisno olajšanje in neopisljiv lep trenutek, ko so mi na prsi položili mojo malo Viktorijo. Viktorija je na svet prišla ob 20:19, tako da je bil porod izjemno hiter, predvsem saj je bil to moj prvi porod. Sedaj ko gledam nazaj skoraj ne morem verjeti, da je vse šlo tako hitro in brez komplikacij skozi, da dejansko imam lepo porodno izkušnjo.

K vsem temu sem prepričana, da je pripomoglo redno obiskovanje pilatesa že od začetka 4. meseca nosečnosti pa vse do 9. meseca. S tem sem okrepila svojo fizično zmogljivost ter seveda zelo pomembno pravilno predihavanje popadkov ter sproščanje preko trebušnega centra. Poleg tega sem obiskala akupunkturo – priprava na porod, katera mi je pomagala, da sem se odpirala tako hitro. Veliko in ključno zaslugo pa moram seveda pripisati tudi svojemu dragemu, ki mi je nenehno stal ob strani in me opominjal na predihavanje ter me bodril, ko so bile bolečine tako močne, da sem včasih pozabila na pravilno predihavanje. Sedaj ko gledam in analiziram svojo porodno zgodbo, vem da sem se nanjo pripravila zelo dobro, zato sem prepričana, da bi naslednjič ponovila enako. Vsem bodočim mamicam iskreno priporočam, da so med nosečnostjo aktivne (kolikor jim nosečnost to dopušča) v tem občutljivem in posebnem obdobju menim, da je ravno pilates za nosečnice prava izbira. Poleg tega pa seveda toplo priporočam tudi akupunkturo, saj verjamem, da je tudi ta bila ključna, da je bil porod tako hiter.”

Nataša K.

Pilates za starejše ali naj kaj vse mora biti inštruktor pozoren pri seniorjih

Zanimanje za ohranjanje in izboljševanje kvalitete življenja starejših s pomočjo fizične aktivnosti, se neizmerno povečuje. Za veliko večino pa žal s starostjo pride tudi do povečanja fizičnih omejitev in zdravstvenih težav, zato je izjemno pomembno pravilno načrtovanje vaj, izbira optimalnega načina gibanja in razumevanje telesne rekreacije pri starejših. Pilates je močno orodje v boju proti preprečevanju težav, ki jih prinese staranje in odličen pripomoček za ohranjanje vitalnih funkcij posameznih mišic in sklepov, vendar mora biti natančno naučen in izvajan v območju varnih obsegov gibov.

Biomehanika in fiziologija

Najpomembnejša zahteva za učenje starejših je poleg osnovnega znanja anatomije dobro razumevanje biomehanike in fiziologije. Inštruktor mora razumeti kaj se dogaja med procesom staranja in kako to lahko vpliva na način premikanja telesa in na sklepno funkcijo. S staranjem ljudje izgubijo mobilnost tudi zaradi psiholoških sprememb.

Pri učenju starejše populacije je potrebno upoštevati ogromno spremenljivk: leta, fizična pripravljenost, življenjski slog, zavedanje lastnega telesa in še veliko drugih. Inštruktor bi moral vedno začeti najprej z ocenjevanjem klientovih potreb in ciljev. Če delamo s stranko, ki je fizično omejena in ima kakršen koli telesni deficit, začnemo ponavadi z preprostimi vajami, ki mobilizirajo sklepe – na primer dvigovanje ramen in kroženje v zapestjih – kasneje začnemo s stabilizacijo in krepitvijo. Del procesa je tudi ocenjevanje mobilnosti sklepov. Ali lahko obrnejo glavo? Ali se premikajo v vseh ravninah gibanja? Ni namreč mogoče začeti stabilizirati in krepiti nekaj, kar ni gibljivo.

Pri biomehaniki gre vedno za pravilno pozicioniranje telesa in spremljanje njegovih orientacij proti gravitaciji, kar dovoli koristne gibalne vzorce in poveča učinkovitost z najmanjšim možnim deležem napora, medtem ko stabilizira doseg giba osebe, ki izvaja vaje pilatesa. Poskušanje doseganja nenadnih, hitrih sprememb hitrosti ali ravnine gibanja v prostoru, lahko prej škoduje kot koristi stranki. Cilj je opazovati gibanje stranke, da lahko najdemo in analiziramo gibalne vzorce in opazujemo ter popravljamo poravnavo na boljše. Hočemo namreč doseči počasne in primerne spremembe za optimalno biomehaniko.

Starejša populacija ima praviloma slabo telesno držo že vrsto let, zato pri njih traja proces popravljanja drže dlje kot v primerjavi z mlajšimi strankami. Ni mogoče popraviti 30 let slabe telesne drže v enem dnevu, kot to nekateri pričakujejo. To bi bilo nevarno in neprimerno. Po drugi strani je veliko starejših oseb vitalnih, zdravih, živahnih ter pripravljenih na izziv, ki jih ponuja gibanje pilatesa. V splošnem pilates ponuja metodo komuniciranja z ljudmi o njihovih telesih, kaj lahko sami naredijo oziroma kaj bi morali narediti, da bi se lahko veselili novih podvigov na varen in primeren način.

(več …)

Zravnajte se – 10 načinov kako izboljšati svojo držo in se počutiti bolj samozavestne

Najpreprostejši način, da ste videti vitkejši, višji in bolj napeti oziroma čvrsti, dosežete z ohranjanjem dobre drže. Izboljšali boste počutje in videti boste samozavestnejše, ko bodo mišice sproščene in bodo hkrati delovale pravilno po svoji biomehaniki.

Dobra telesna drža pomaga preprečevati prenekatere zdravstvene težave. ˝Šestdeset odstotkov ljudi, ki obiščejo zdravnika za mišično –skeletne bolečine, se pritožujejo nad bolečinami v vratu,˝ pravi dr. Larry Ohlhauser, zdravnik v Edmontu in avtor knjige The Healthy CEO. ˝Pomemben dejavnik in glavni vzrok za te bolečine izvira iz slabe drže.˝

Po drugi strani pravilna drža pomaga, da dihamo naravno in učinkoviteje. Ljudje, ki sedijo vzravnano pravilneje dihanjo, kar posledično omogoča večji dotok kisika v možgane.

Pravilna drža pa pomeni spoštovati naravne krivulje hrbtenice: rahlo naprej pomaknjena krivulja na spodnjem delu vratu, rahlo nazaj pomaknjena krivulja med rameni in naprej pomaknjena krivulja v vašem spodnjem delu hrbta. Te krivulje vam pomagajo ublažiti gravitacijsko silo in težo lastnega telesa. Vsako odstopanje od krivulj lahko povzroči nateg v mišicah, ki podpirajo vretenca.

Dolgoročni učinki slabe drže se kažejo v degeneraciji sklepov v hrbtenici ter podaljšujejo ali skrajšujejo dolžino vezi in mišic v hrbtu. To lahko vodi do mišično-kostnih težav, vključno s togostjo, slabo prožnostjo in bolečinami v hrbtu. Sklonjena (zgrbana) drža lahko vrši pritisk na notranje organe, deluje negativno na njihovo učinkovitost in ovira samo delovanje organov. Še posebej so lahko prizadeti prebavni sistem in pljuča. Ko je vaš prsni koš stisnjen, lahko samo plitvo vdihujete.

5 STVARI, KATERIM SE IZOGIBAJTE

1 Ne držite se sključeno. Sedite in stojte poravnano z ušesi, rameni in boki v eni navpični liniji. Ko sedite sključeni, je pritisk na hrbtenico do 150% večji kot če stojite.

2 Ne kompenziraje s trik gibi. Ko ste preveč vzvravnani, svojo hrbtenico obremenjujete skoraj toliko, kot če ste preveč pokrivljeni.

3 Ne pustite, da vam slaba drža preide v navado. Sčasoma se bodo mišice in vezi na hrbtu začele podaljševati ali krajšati, da se prilagodijo na vašo slabo držo.

4 Izogibajte se spanju na trebuhu z vratom zvitim na eni strani. Vaša vzmetnica in vaša blazina vam morejo biti v oporo.

5 Ne zvijajte telesa ko vstopate ali izstopate iz avtomobila. Ko vstopate se najprej postrani vsedite na sedež in nato obrnite celo telo naravnost. Ob izstopanju obrnite telo proti vratom, nato z obema nogama stopite na tla in vstanite.

5 KLJUČNIH NAVODIL

(več …)

Moja izkušnja z anevrizmo

Mladega Roka smo zaradi izjemne zgodbe prosili, da nam je zaupal svojo izkušnjo z možgansko anevrizmo, okrevanjem in načinom, kako se danes bori k ozdravitvi. Njegov pogum in izjemno trden karakter tudi nam daje dodaten motiv, da se trudimo z njim osvojiti vse elemente potrebne za dosego normalnih gibalnih vzorcev. Rok hvala za iskreno izpoved.

“Sem 25 letni študent, ki se je bil, pred dvema letoma, primoran soočiti z eno težjih preizkušenj, ki si jih oseba moje starosti lahko zamisli. Brez kakršnihkoli opozorilnih znakov, sem doma v postelji doživel možgansko krvavitev v desni hemisferi. Posledica krvavitve je bila levostranska hemipareza, kar enostavno pomeni, da leva stran telesa ne deluje kot bi morala.

Na nevrološki kliniki v Ljubljani so se maksimalno potrudili, da sem sploh ostal pri življenju, kar je bil samo po sebi že čudež. Po mesecu dni v umetni komi, so me začeli prebujati, ko pa jim je to uspelo, se je pričelo dolgotrajno okrevanje. Prvi korak rehabilitacije je bil URI Soča, kjer sem se kolikor toliko opomogel. Sledila je rehabilitacija v zdravilišču Laško, kjer sem nadalje napredoval. Ves ta čas sem imel redne terapije s kliničnim psihologom, kjer sva urila moje kognitivne sposobnosti, ki so bile na nivoju otroka.

Ko se je rehabilitacija v državnih ustanovah končala, sem bil prepuščen sam sebi. Na srečo mi je družinski prijatelj svetoval obisk Petega elementa, kjer sem spoznal odlično ekipo na čelu s Špelo Jakša. Pričela sva z urami pilates vadbe, ki so vse prej kot igra za starejše ženske. Še več, po prvem treningu sem moral dva dneva počivati, da so se mišice regenerirale. Pot okrevanja po poškodbi možganov je dolgotrajna, če ne kar doživljenjska. Izkušnjo sem se odločil deliti, ker vem kako je biti v koži pacienta, ki mu nobena ustanova ne zna svetovati kako naprej. Obisk Petega elementa priporočam vsem, ki hočejo poskrbeti za svoje telo in zdravje.”

Rok, študent

Pilates in tek: Zakaj je močna hrbtenica pomembna?

Med tekom naše telo prehaja skozi različna stanja obremenitev, ki se začnejo pri stopalih, potujejo navzgor po zadnji strani naših nog in trupa ter pristanejo v ledvenem predelu hrbtenice. Diski v ledvenem predelu naše hrbtenice so namenjeni absorbiranju določene količine tovrstnih obremenitev, vendar med nezadostno hidracijo, nepravilno tehniko teka oziroma staranjem diski in nepravilno telesno držo, postajajo medvretenčne ploščice vse manj prožne in fleksibilne. Medtem ko tečemo po trdih podlagah, so naši, predvsem ledveni, diski izpostavljeni ponavljajočemu se pritisku, kar lahko rezultira z bolečino v predelu križa ter v nekaterih primerih privede do hude bolečine v hrbtu tekačev. Najboljši način za preprečitev bolečine v spodnjem delu hrbta pa je krepitev mišic tega dela predela vključno z ostalimi mišicami, ki imajo funkcijo stabilizatorjev, tako da so med tekom mišice tiste, ki bodo absorbirale obremenitve namesto diskov.

Krepitev mišic trupa, vključno hrbtenice, vključuje krepitev trebušnih mišic in medeničnega obroča, kar je zmagovalna kombinacija in privede do vzpostavljanja optimalne drže. Za tekače je drža namreč ključ do uspeha – glava mora biti centrirana med rameni in ohraniti moramo pravilno nevtralno poravnavo hrbtenice, kolkov in medenice, kar omogoča nogam in stopalom, da se gibljejo z maksimalno močjo in učinkovitostjo. Še posebej morajo biti tekači pozorni na to, da kolke in medenico ohranijo stabilne, ko se z gležnji oziroma stopali poganjajo naprej. Če kolki nosijo težo, hrtbenica ni v nevtralni poravnavi in posledično medvretenčne ploščice doživljajo takoimenovano stanje šoka.