Moja izkušnja s klopnim meningitisom

Nekatere naše stranke so tako pogumne, vztrajne in unikatne, da jih prosimo za zgodbo. Ena izmed takšnih junakinj je naša Irena, ki je trmasto vztrajala pri gibanju in ugnala posledice, ki jih je zadejal ugriz klopa. Njena navdihujoča zgodba nam je vsem lahko v poduk, da se z voljo, pravo motivacijo in disciplino nikoli ne obupa. Ireni se iskreno zahvaljujemo za izpoved.

“Prvi znaki klopnega meningoencefalitisa so se začeli kazati že po dobrem tednu dni po ugrizu klopa. Prehodnemu glavobolu je sledilo slabo počutje in bolečine v mišicah. Po enem tednu brez znakov bolezni se je pojavila vročina, slabo počutje in tresavica. Bolezen so potrdili na Infekcijski kliniki in me sprejeli v oskrbo. Kmalu so se pojavile motnje zavesti in nekaj dni sem preživela v intenzivni oskrbi. Ko sem se zavedla, se je izkazalo, da je poleg splošne mišične oslabelosti, leva stran mojega telesa hroma. Okrevanje je bilo počasno in zelo stresno, saj pri tej bolezni ni mogoče napovedati v kakšni meri se bo stanje popravilo. Ker po enem mesecu v bolnišnici še nisem bila sposobna skrbeti zase, sem rehabilitacijo nadaljevala v URI Soča. Po dveh mesecih rehabilitaciji sem se že lahko sama oblekla, hodila s pomočjo hodulje na kratke razdalje, vendar sem bila še vedno zelo odvisna od moževe pomoči .

Prej navajena na aktivno življenje, sem težko prenašala nove omejitve in odvisnost od tuje pomoči, zato sem iskala načine kako čimbolj okrepiti in aktivirati oslabljene mišice. V eni izmed revij sem prebrala, da se v v studiu Peti element ukvarjajo tudi s postrehabilitacijsko individualno vadbo. Priporočilo prijateljice me je prepričalo, da sem obiskala Špelo in začela z individualno intenzivno vadbo. Špela je pri vadbi intenzivno zaposlila ne le moje mišice ampak tudi moje možgane. Naučila sem se opazovati in nadzorovati svoje gibanje, predvsem pa sva vsakič premikali meje mojih zmogljivosti.

V varnem okolju in z obilico vzpodbude sem na svoje veliko zadovoljstvo zelo hitro napredovala. Po 3 mesecih individualnega dela lahko sedaj samostojno hodim, opravljam vsakodnevna opravila, vozim in celo sodelujem na skupinski vadbi pilatesa. Med celotnim okrevanjem sem na lastni koži izkusila, da je za okrevanje po taki bolezni potrebno veliko dela, vztrajnosti in potrpljenja.”

Irena