Blog

Blog

Moja izkušnja s klopnim meningitisom

Nekatere naše stranke so tako pogumne, vztrajne in unikatne, da jih prosimo za zgodbo. Ena izmed takšnih junakinj je naša Irena, ki je trmasto vztrajala pri gibanju in ugnala posledice, ki jih je zadejal ugriz klopa. Njena navdihujoča zgodba nam je vsem lahko v poduk, da se z voljo, pravo motivacijo in disciplino nikoli ne obupa. Ireni se iskreno zahvaljujemo za izpoved.

“Prvi znaki klopnega meningoencefalitisa so se začeli kazati že po dobrem tednu dni po ugrizu klopa. Prehodnemu glavobolu je sledilo slabo počutje in bolečine v mišicah. Po enem tednu brez znakov bolezni se je pojavila vročina, slabo počutje in tresavica. Bolezen so potrdili na Infekcijski kliniki in me sprejeli v oskrbo. Kmalu so se pojavile motnje zavesti in nekaj dni sem preživela v intenzivni oskrbi. Ko sem se zavedla, se je izkazalo, da je poleg splošne mišične oslabelosti, leva stran mojega telesa hroma. Okrevanje je bilo počasno in zelo stresno, saj pri tej bolezni ni mogoče napovedati v kakšni meri se bo stanje popravilo. Ker po enem mesecu v bolnišnici še nisem bila sposobna skrbeti zase, sem rehabilitacijo nadaljevala v URI Soča. Po dveh mesecih rehabilitaciji sem se že lahko sama oblekla, hodila s pomočjo hodulje na kratke razdalje, vendar sem bila še vedno zelo odvisna od moževe pomoči .

Prej navajena na aktivno življenje, sem težko prenašala nove omejitve in odvisnost od tuje pomoči, zato sem iskala načine kako čimbolj okrepiti in aktivirati oslabljene mišice. V eni izmed revij sem prebrala, da se v v studiu Peti element ukvarjajo tudi s postrehabilitacijsko individualno vadbo. Priporočilo prijateljice me je prepričalo, da sem obiskala Špelo in začela z individualno intenzivno vadbo. Špela je pri vadbi intenzivno zaposlila ne le moje mišice ampak tudi moje možgane. Naučila sem se opazovati in nadzorovati svoje gibanje, predvsem pa sva vsakič premikali meje mojih zmogljivosti.

V varnem okolju in z obilico vzpodbude sem na svoje veliko zadovoljstvo zelo hitro napredovala. Po 3 mesecih individualnega dela lahko sedaj samostojno hodim, opravljam vsakodnevna opravila, vozim in celo sodelujem na skupinski vadbi pilatesa. Med celotnim okrevanjem sem na lastni koži izkusila, da je za okrevanje po taki bolezni potrebno veliko dela, vztrajnosti in potrpljenja.”

Irena

Porodna zgodba

“Bil je 14.3. 2014 petek dopoldne, točno dva dni pred napovedanim rokom poroda… Zjutraj se zbudim brez občutka, da bom v popoldanskih urah že drvela v porodnišnico… Ko sem se zjutraj zbudila sem opravila še par pilates vaj, ki smo jih redno izvajali na pilates urah v studiu Peti element. Okoli 1 ure popoldne sem si privoščila kratek počitek – sproščanje, da bi se čimbolje »psihično« pripravila na prihajajoči porod.

Med sproščanjem začutim prvi popadek, zato postanem pozorna. Čez pol ure pride drugi popadek, nato se naslednji popadek že čez 10 minut. Sama pri sebi si rečem ah to še ni nič resnega medtem ko naslednje dva popadka ponovita že na 10 minut. Takrat pa sem vedela, da gre za res, zato pokličem svojega partnerja, da naj pohiti iz službe, da v kolikor se bodo popadki še stopnjevali greva v porodnišnico. In glej ga zlomka popadki so se v roku pol ure že nadaljevali na rednih 6 minut. Takrat sva hitro v avto pobasala kovček, ki sem ga imela pripravljenega že dobre tri tedne. V sprejemnico sva prispela okoli 17:00 ure, ko so me pregledali so videli, da sem bila odprta že 4 cm!

Hitro so me napotili dalje, da se pripravim za v porodno sobo, kjer so popadki postali že zelo močni. V porodno sobo sem prišla nekje okoli 18.00 ure. Ves čas sem predihavala popadke, kot smo se učili tudi v pilates centru. Čeprav so bili popadki zelo močni, je pravo predihavanje vsaj malo oblažilo bolečino in pomagalo, da sem prestala vsak močnejši popadek, ki je sledil. Sledil je ključni trenutek, ko je bilo potrebno iztistniti otročka. Po nekaj iztisih sem čutila nepopisno olajšanje in neopisljiv lep trenutek, ko so mi na prsi položili mojo malo Viktorijo. Viktorija je na svet prišla ob 20:19, tako da je bil porod izjemno hiter, predvsem saj je bil to moj prvi porod. Sedaj ko gledam nazaj skoraj ne morem verjeti, da je vse šlo tako hitro in brez komplikacij skozi, da dejansko imam lepo porodno izkušnjo.

K vsem temu sem prepričana, da je pripomoglo redno obiskovanje pilatesa že od začetka 4. meseca nosečnosti pa vse do 9. meseca. S tem sem okrepila svojo fizično zmogljivost ter seveda zelo pomembno pravilno predihavanje popadkov ter sproščanje preko trebušnega centra. Poleg tega sem obiskala akupunkturo – priprava na porod, katera mi je pomagala, da sem se odpirala tako hitro. Veliko in ključno zaslugo pa moram seveda pripisati tudi svojemu dragemu, ki mi je nenehno stal ob strani in me opominjal na predihavanje ter me bodril, ko so bile bolečine tako močne, da sem včasih pozabila na pravilno predihavanje. Sedaj ko gledam in analiziram svojo porodno zgodbo, vem da sem se nanjo pripravila zelo dobro, zato sem prepričana, da bi naslednjič ponovila enako. Vsem bodočim mamicam iskreno priporočam, da so med nosečnostjo aktivne (kolikor jim nosečnost to dopušča) v tem občutljivem in posebnem obdobju menim, da je ravno pilates za nosečnice prava izbira. Poleg tega pa seveda toplo priporočam tudi akupunkturo, saj verjamem, da je tudi ta bila ključna, da je bil porod tako hiter.”

Nataša K.